Povratek proti domu

Na pot smo se odpravile zgodaj zjutraj in tik pred odhodom posnele še nekaj utrinkov. Po formalnostih na lokalnem letališču smo z notranjim letom odletele proti Istambulu. Na letališču v Istambulu pa se je odvijala skorajda drama, ki je na naše obraze narisla kisel pogled.

Za začetek nepregledna množica ljudi v vrsti za kontrolo potnih listov in neskončno dolge minute da prideš čez. Nisem pogledala na uro, ampak ne pretiravam če zapišem da smo v vrsti stale več kot pol ure. Po formalnosti pregleda potnega lista in osebni kontroli pa...groza. Mirjana zagleda otroka, ki neusmiljeno joče. Steče k njemu in takoj utovi da je nekaj narobe saj se je ves tresel. Ja, izgubil je starše oz. starši njega. Otrok je bil star nekje 7 let, Rus in brez dokumentov. Piko na i je dodala informatorka ki jo je Mirjana prosila naj pomaga najti starše, hladnokrvno je pokazala na policaje, policaji pa spet.....hladnokrvno počasi prestopali in ugotavljali kaj naj.

Ne mine minuta, gospa srednjih let vsa objokana, izgubila je moža v množici ljudi.....za trenutek se zdrznem in zavem kakšno težo bremena nosimo takrat, ko prevzemamo odgovornost za dijake ki jih peljemo v svet. Iskreno, ves čas mi je popolnoma jasno, da je breme odgovornosti na nas, šolnikih, a nikoli nisem pomislila da je breme odgovornosti tako veliko. Niti za stotinko sekunde si ne želim predstavljati kaosa ki bi nastal v primeru "izgube dijaka", kar na velikih letališčih in v množici ljudi sploh ni nobena težava. In seveda, na koncu se najde nekdo, ki z lahkoto interpretira kako zapravljamo njegov denar, davkoplačevalski denar in kar je še huje, sodi naše delo. Dobro, nebi o tem, ker me mine vse.

Opazujem kako brezbrižno reagirajo pristojni in ne vlagajo prav posebne energije v to, da bi otroka pomirili in skušali najti starše, a se obenem sprašujem kakšni starši to morajo biti?!?!  Preneham razmišljati in opazovati, tudi jaz sem odgovorna za "mojo skupino učiteljev" in začnem preganjati kolegice da moramo nadaljevati pot po letališču, saj je do našega gate-a še  dobrih 10 min hoje, vkrcavanje pa naj bi se vsaj po podatkih na vozovnici že začelo. Mirjano z polnimi očmi solz pomirjamo z besedami: "saj bodo starše našli, pogledali bodo kamere, klicali po zvočniku, itd.", a ona razmišlja o možnosti da so ga starši namenoma pustili?!?! Možno? Ja, in o tem nočem razmišljati.

Sedemo na letalo in gremo proti domu, proti Sloveniji. Sama pri sebi strnem občutke in misli, popolnoma jasno je, da so Turki v koraku z nami, na določenih področji celo pred nami. Nisem pesimist, a se bojim da bo naša državica ostala še dodaten korak zadaj in nas bo prehitela še katera izmed držav, ki jo imamo za ne ravno napredno.

Še nekaj slikic za slovo:

Turisti si zgodaj zjutraj iz balona ogledujejo širše področje Cappadocie

Del ekipe, pogled izpred hotela

Še nekaj balonov

Na poti na letališče

Šesti delovni dan

Zadnji delovni dan smo v prvem delu dneva, skupaj s partnerji (koordinator, ravnatelj in učitelji), natančno ovrednotili možnosti za mobilnost, definirali katera praktična znanja lahko dijaki tu dobijo in za katere učne programe.

Zelo hitro smo prišli do sklepa, da ni nikakršnih težav za program Strojni tehnik in poklicna programa Oblikovalec kovin - Orodjar ter Avtoserviser. Za program Ekonomski tehnik moramo definirati katera področja dela bodo dijaki opravljali (vezano na turizem in gostinstvo), saj imamo v programu veliko učnih aktivnosti ki so vezane na njihov turizem, vendar so razporejene po različnih modulih. Mobilnosti, vsaj za enkrat, za program Tehnik računalništva ne bomo izvajali v sodelovanju z našimi gostitelji, saj nismo našli dovolj kakovostnega praktičnega izobraževanja v smislu dodane vrednosti za naše dijake.

Delovni dan smo zaključili s pripravo izhodiščnih nalog in točk, ki jih bomo v strokovnih aktivih pregledali, se pogovorili in ustrezno dopolnili (če bo potrebno). Ustrezno dopolnjene dokumente bomo predložili Svetu zavoda šole v potrditev in s tem tudi formalno zagotovili podporo našim mednarodnim aktivnostim.

Evalvacija programa - celotne mobilnosti je pokazala da smo bili vsi izredno pozitivno presenečeni tako nad programom in organizacijo kot nad opremljenostjo šole in podjetji v katerih dijaki opravljajo praktično usposabljanje.

Po zaključku programa smo porabili še zadnje turške lire in si ogledali še Urgup in Pasabagi.

Formalno smo se z našimi partnerji poslovili s skupno večerjo.

Foto:

Urgup

Urgup

Urgup

Pasabagi

Znamenite gobice

Čaj po zaključni večerji

Peti delovni dan

Glede na to, da je danes nedelja in za nas pomeni delovni dan, smo se odločile da pridno delamo do zgodnjega popoldneva (beri 14.00) potem pa si zasluženo privoščimo Turkish Bath (Hamam).

Danes smo odšle na treking z namenom ugotavljanja koliko športnih akitvnosti in v kakšnem obsegu lahko vključimo v mobilnost dijakov. Treking poteka po "dolini golobov" in poleg športne aktivnosti predstavlja tudi veliko izobraževalnih vsebin, predvsem iz področja geografije in biologije. Ker nismo žele trekinga v največji vročini, smo se že včeraj  skušale dogovoriti za nekoliko bolj zgoden zajtrk, a ker osebje pride šele ob 7.00, žal ni šlo. Treking smo začeli ob 9.00. Kljub temu da je bilo sonce že visoko in temperature tudi, je bilo ozračje precej znosno in ne ravno razgreto. Treking izmenično poteka po soncu in v senci, nekaj časa navzdol, pa spet navzgor vendar ni prenaporen. Skupno šteje slabe 3 km.

Dolina se imenuje po golobih ki so bili tu nastanjeni. Danes je teh golobov zelo malo, predvsem zato, ker jih ljudje ne hranijo več tako kot nekoč. V preteklosti so ljudje iztrebke golobov uporabljali za gnojenje in zato namerno hranili golobe v zato namenjenih v skalo izklesanih hiškah z enim do največ treh oken. Ljudje so jim prinašali hrano in vodo, vse z namenom "pridelave" iztrebkov za dognjojevanje zemlje. Na poti smo si ogledlae čudovite kanjone ki potekajo skozi samo dolino in so v času velikih nalivov napolnjeni. Skozi dolino so nas ves čas spremljale čudovite "naravne skulpture", ki so rezultat vode in vetra. Najlepše in najprijetnejše presenečenje je bil g. Hasan, ki ima nekje na polovici treking poti svoj "Tea garden Hasan". Gospod nam je postregel s čajem in kljub svoji visoki starosti z nami prijetno poklepetal v angleščini. Gospod je bil pravi "lokalc" in tudi barček oz. vrt je imel urejeno popolnoma preprosto, v skladu z okolico in okoljem. Ob čaju nam je postregel še s piškoti in arašidi. Kot pravi podjetnik je "zdilal" ceno pogostitve z našim koordinatorjem preden smo se posedli za mizo, a imel zelo dober načrt. Cena je bila smešno nizka, 10 TL (1 EUR=2,8 TL) a je gosopd računal na napitnino. Prisedel je k nam, nas očarljivo nagovoril in povedal da ima za nas kviz. Vsak je moral pravilno odgovoriti na eno vprašanje o Turčiji in če ga pravilno odgovori, dobi njegov poklon (majhno darilce).
Vprašanja:
- najvišja gora v Turčiji,
- dve sosedi Turčije,
- kaj pomeni Cappadocia,
- prvi predsednik Turčije,
- dve turški besedi, itd.

Seveda, nagrade smo si prislužili vsi, še nekoliko pokramljali in se odpravili po poti naprej. Ker nam je bil gospod neverjetno všeč smo mu seveda pustili tudi napitnino. Gospode je že dobro ocenil, poleg 10 TL je prislužil še napitnio. Ja, turizem delamo ljudje!

Pot smo zaključili v kraju Goreme (v kraju kjer smo nastanjeni), pojedli kosilo in se dogovori za rezervacijo v Hamam-u.

Turška kopel (Hamam) je bila nekaj najboljšega in vsekakor vredna svojega denarja (25 eur). Najprej smo bili deležni maske nato savne, ki ji je sledilo tuširanje potem pa prava kopel s pilingom in masažo. Odlično!!! Mehka koža, nasmejeni obrazi in spočito telo :). No, po vseh teh dneh dela smo si to zaslužile.

Zvečer odhajamo na turški večer z glasbo in plesom. Kako smo se imele in kaj smo doživele boste prebrali lahko jutri.

Utrinki:

Pogled na Avanos

Sprehod čez most v mesto Avanos, v ospredju prof. Martina Marin

Družinska lončarna

Notranjost

Pogled na "dolino golobov"

Na poti - treking

Skozi dolino

Na poti skozi dolino

Pogled na golobje hiše

Pogled iz doline

Kanjon v dolini golobov

Nadaljevanje (beri tretji in četrti delovni dan)

Smo nazaj iz turške kave.

Nekaj besed o tradicionalnem obredu - pitje turške kave. Torej, na povabilo koordinatorja turške šole smo bile gostje njegove družine. Kot gostitelj, nas je kljub temu da se poznamo, prijetno pozdravil na svojem domu. Uvodoma je predstavil svojo družino in nas prosil da se predstavimo še njegovi soprogi. Gostiteljica je učiteljica angleščine in je izredno topla, prijetna oseba. Izredno je pohvalila naše znanje angleškega jezika in predvsem dejstvo, da vsi govorimo angleško, kljub temu da so mednarodna sodelovanja pogosta, velikokrat gostijo učitelje ki ne govorijo angleško.

Kot dobra gostiteljica je na kratko predstavila družino in njihovo kulturo. Uvodoma je predstavila pomen pitja turške kave. Torej, ko turška družina dobi nekoga v goste mu izredno čast izkaže s truško kavo. Načeloma goste postrežejo s čajem, vendar če želijo nekoga prav posebej pogostiti mu postrežejo s kavo. No, nas so postregli s kavo. Turška kava se pije črna, sladka, pol sladka ali nesladkana z vsedlino na dnu. Ob kavi ne dobiš žličke, ker se kava zaradi vsedline ne meša, dobiš "ratlug" in kozarec vode. Preden narediš požirek kave moraš obvezno spiti požirek vode, saj na ta način "očistiš čutila in žrelo" nato spiješ požirek kave in spet požirek vode za ponovno "čiščenje". Ratlug kot košček slaščice s pistacijo (običajno) poješ ob kavi.

Kavi sledi postrežba s čajem in ker je čaj njihova vsakodnevna pijača ga pijejo vedno in povsod. Čaj je tako običajen da ti ga postrežejo brez predhodnega vprašanja, tudi v podjetjih. Čaj se vedno servira v steklenem kozarčku posebne oblike s pripadajočim krožničkom in žličko. Žlička je v kozarcu, sladkaš si po svojem okusu. Čaj moraš, preden ga spiješ prvi požirek, z žličko premešati in pri tem povzročati veliko hrupa (žvenket). Ob čaju nas je gostiteljica pogostila še z dvema vrstama sladice, kar je bilo za nas že preveč, predvsem zaradi pozne ure. Ker se ničesar ne sme odkloniti smo sladico pojedli, ona pa nam je razložila da nas je pogostila samo z dvema sladicama, ker ji je popolnoma razumljivo da poznega prehranjevanja v naši kulturi nismo vajeni. Običajno goste postrežejo z desetimi različnimi sladicami.

Ob prihodu v goste smo s seboj prinesli manjše darilo, ker smo se v hotelu pozanimali kakšen je običaj ko nekoga obiščeš na domu. Receptor nam je prijazno pojasnil da NIMA POJMA, ker je to delo soproge, vendar je obljubil da jo pokliče. Res, ni minilo 5 minut ko nam pride razložiti da bo čisto dovolj če jih obdarujemo s čokolado. Bingo!!! Imele smo čokolado Gorenjka, solni cvet in spominček iz naše šole (izdelali so ga dijaki programa Oblikovalec kovin-Orodjar in udeleženci poklicnega tečaja Predšolska vzgoja) - kot nalašč za obdarovanje. Zanimivo, kljub temu da je bil Tuncay naš gostitelj, je prijazno nakazal da je soproga tista ki skrbi za sprejem daril. Torej, ženska ima glavno besedo glede daril in seveda shoppinga :).

Bazar - nakupovanje, barantanje, vorčina, utrip življenja Turkov.

V mestu Avanos smo obiskali majhno družinsko lončarno kjer so nam razložili kako poteka postopek izdelave lončenih posod, spominkov, itd. Zgodba pravi, da družina neveste preveri ženina z izdelavo lončene posode za sladkor. Ženin mora posodo izdelati in kar je najpomembnejše pokrov posode se mora popolnoma ujemati s posodo (posoda se mora lepo zapreti). Če se pokrov in posoda ujemata, potem je vse vredu, če se ne......

Čaj - pijača naše in vaše mladosti :). Dejsto je, da čaj pijejo povsod in vedno. Načeloma čaj postrežejo brez predhodnega vprašanja, vendar nas ki tega nismo vajeni so nas iz vljudnosti vprašali. Moram priznati da smo skoraj vedno čaju prikimale, le od časa do časa smo ga prijazno odklonile (enormne količine čaja). Čaj ki ga pijejo domačini je precej močan in ima učinek kofeina, pijejo pa turško kavo le enkrat ali največ dvakrat dnevno.

Obisk "grške vasice" Mustafapasa - obiskali smo vasico s 5.000 prebivalci ki jo imenujejo "grška vasica". V času pred prvo svetovno vojno so v tej vasici živeli Grki in Turki, prvi pravoslavci drugi muslimani. Kljub verskim razlikam ni bilo težav, vladalo je medsebojno spoštovanje in spoštovanje vere. Prva svetovna vojna je vse porušila in začelo se je pravo sovraštvo, zato sta državi podpisali sporazum o izmenjavi prebivalcev. Iz vasice je odšlo 2.000 Grkov, ki jih je sprejela Grčija, v vas pa je iz Grčije prišlo 2.000 Turkov. Na ta način so izvedli vrsto izmenjav, vse z namenom preprečitve sovraštva ki je vladalo med ljudmi zaradi razlik v veri. Sporazum so podpisali 1924-ega. V tej isti vasici smo se zaustavili v vinoteki in to ni šala! Zaželeli smo si sicer turške kave, obenem pa nam je gospa - lastnica ponudila degustacijo njihovega rdečega vina. Grozdje zraste v Cappadoci, vino pa pridelujejo že vrsto let in je del družinske tradicije. Pridelujejo rdeče in belo vino. Okus rdečega je podoben našem Teranu. Vino prodajajo samo v Turčiji, steklenica vina 0,75 l pa stane dobrih 10,00 eur.

Alkohol - uradno ga ne pijejo, neuradno.....odgovor je nasmešek.

Ženske in moški - prijateljstvo med spoloma obstaja in je dopustno, celo več, brez vsakih težav gresta moški in ženska na pijačo, kavo ali čaj, vendar le do trenutka ko se ženska poroči. Ko ženska postane soproga je druženje z drugimi moški nedopustno. Ali gre lahko s prijateljem na kavo? NE. Mlajša generacija je že precej spontana, med mladimi se že v najstništvu začnejo zveze, vendar pa o ideji skupnega življenja brez poroke ne smejo (zaenkrat) niti razmišljati.

Molitev - molitev je petkrat na dan in k molitvi še vedno kličejo, vendar pa se odnos in pogostost molitve spreminja z vsako generacijo bolj. Mlajši molijo le enkrat tedensko, nekateri tudi nič in s tem  se ne obremenjujeo. Veliko deklet, predvsem mlajših generacij ne nosi rute in menda se ne zahteva da bi jo nosile, ruta je izbira posameznice.

Hrana - Turčija ni kraj kjer bi lahko govorili o dieti in če slučajno ste na dieti, pozabite na Turčijo. Dieta je pri njihovi hrani nemogoča. Okusno, okusno, okusno!!! Z izredno malo ali nič maščobami, veliko mesa in zelenjave, z jogurtom in sirom ter veliko kruha in slaščic. Do vegetariancev in veganov tu niso najbolj "prijazni", na meniju težko najdeš (razen solate) nekaj kar bo primerno zanje, vendar se na prošnjo potrudijo in izločijo meso iz ponudbe, čeprav je to njihova osnovna hrana (poleg kruha). Samo za informacijo, ženska v povprečju poje štruco, moški pa štruco in pol do dve na dan.

Nekdanja grška vasica - Mustafapasa

Stanovanja v nekdanji grški vasici

Pogled še iz drugega konca

Grška "zapuščina", ki je ostala nedotaknjena

Naša kontrolorka - računovodkinja Mirjana Jozić

Napis pove dovolj :)

Tretji in četrti delovni dan - podjetja

Evo nas ;). Danes za spremembo nismo začeli z delom v šoli pač pa smo že v dopoldanskem času obiskali dve podjetji.

Obisk smo začeli v družinskem podjetju OMS. Podjetje se ukvarja s proizvodnjo različnih komponent za kamionske prikolice. Žal, boljšega slovenskega izraza ne poznam, pa še nekajdnevna debata v angleščini terja svoj davek. Imajo 60 zaposlenih in delujejo že 45 let. Podjetje je izredno lepo urejeno in dobro opremljeno. Gre za serijsko izdelavo, po potrebi (za določenega naročnika) komponente tudi prilagodijo. Postpke tesitiranja materialov, preverjanja ustrezne kvalitete in meritev izvajajo v podjetju. V podjetju imajo tako računalniško podprto tehnologijo kot tudi ročno obdelovalne stroje. Podjetje ima tri oddelke, v prvem oddelku je organizirana proizvodnja različnih sestavnih delov, v drugem oddelku poteka motaža in v tretjem barvanje ter ustrzna priprava na odpremo.

Podjetje se postopoma razvija in posodablja svoje stroje. Pri sami širitvi podjetja in posodobitvi jim je pomagala tudi država, saj so brezplačno prejeli zemljo (nahaja se v industrijski coni) za izgradnjo proizvodne hale, dodatno pa še nekaj financ za nakup strojev. Podjetje je moralo v zameno za brezplačno zemljo zaposliti določeno število ljudi v določenem času. V kolikor nebi zaposlili ustreznega števila ljudi v 5-ih letih bi jih država kaznovala z "izgubo podjetja", saj je imela vpisano neke vrste lastništvo na podjetju.

70 % letne proizvodnje izvozijo na evropski trg, preostalih 30 % pa prodajo na domačem tržišču. Srečujejo se z močno konkurenco, vendar nemškim podjetjem konkurirajo s cenejšo delovno silo, kitajskim pa z boljšo kvaliteto.

Drugo podjetje ki smo ga obiskali je bil Servis Fiat. V podjetju so nam uvodoma razložili politiko delovanja fiatovega servisa. Oseba ki jo zaposlijo potrebuje približno dve leti da je usposobljena za samostojno delo in lahko odkrije ter odpravi vse napake na avtu. Poleg servisa imajo še avtoličarstvo, zagotavljajo pa tudi pomoč na cesti - asistenca. Nekajkrat letno morajo posamezniki iz podjetja odditi na usposabljanje v mestu Burshia (pisano kot se izgovarja) kjer je centrala fiatovih servisov za Turčijo. V Turčiji porizvajajo tri tipe fiatovih vozil (Fiorino, Linea in še enga - pozabila), ki jih tudi izvažajo v Evropo. Za ameriški trg proizvajajo samo fiatove motorje, ki pa so bistveno drugačni od teh ki se uporabljajo v Evropi.

V popoldanskem času smo si ogledali podzemno mesto - Kaymakli. Ogled je možen do sedmega nivoja v zemljo, skupno pa jih šteje 14. Mestece je bilo zgrajeno predvsem z namenom zaščite pred različnimi vpadi sovražnikov. V mestu so živeli kristjani in zanimiva razlaga ki smo je bili deležni: "Grobovi kristjanov so majhni, ker so bili ljude majhni, četudi so bili odrasli. Razlog za njihovo nizko rast pa se nahaja v vinu. Po njihovi teoriji so kristjani samo pili vino in nič jedli, posledica pa je bila njihova nizka rast."

Nad mestom smo bile navdušene - prijetno hladno, ljudje so bili pravi gradbinci in že v tistem času so si znali urediti prezračevanje. Takšnih podzemnih mest iz zgradb je na tem področju veliko. Dve sta na voljo za turistične oglede, ostala pa se uporabljajo za shranjevanje pomaranč in limon, saj so to v času poletja naravne hladilnice, pozimi pa zaščita pred mrazom.

Pokrajna je posejana z njivami na katerih pridelujejo v glavnem krompir, fižol, koruzo, bučke, različne vrste buč, sončnice in lecern za živino. Veliko je dreves marelic in vinskih trt, ki pa se za razliko od naših, razstezajo po tleh.

Dovolj, odhajamo na večerjo potem pa na pravo turško kavo s katero nas bo pogostil naš gostitelj na njegovem domu :).

O kavici in "grški vasici" pa zvečer oz. jutri. Slike sledijo ;).

Dodajmo še slike:

Koordinator nam razlaga o življenju v tem mestu

Vrata za zaprtje vhoda v podzemno mesto (zaščita pred sovražniki)

Pozdravček :)

Nazoren prikaz zaprtja vhoda

Drugi delovni dan

Na pol spočiti, na pol utrujeni smo se po zajtrku odpravili na šolo, ki izvaja program Turizem. Program se deli na več področji:

• sobarica,
• recepcija,
• gostinstvo in catering.

Šola ima svoj lastni hotel s 4 zvezdicami. Hotel vodijo učitelji in imajo zaposlene, ki niso uslužbenci pristojnega ministrstva pač pa uslužbneci hotela. Vsako leto nekaj dijakov opravlja praktično usposabljanje v hotelu šole, ostali pa po drugih hotelih in motelih. Dijaki vpisani v programe začenjajo z izobraževanjem kasneje kot vsi ostali izobraževalni programi in končajo prej kot vsi ostali (polovica aprila). V času od aprila do polovice avgusta opravljajo praktično usposabljanje.

V nadaljevanju smo si ogledali hotel s petimi zvezdicami kjer dijaki šole opravljaj PUD. Sprejel nas je vodja kadrovske službe, ki nam je prijazno vse razložil in pokazal celoten hotel z vsemi storitvami. Prijazno nam je odgovoril na vsa možna vprašanja.

Na splošno moramo priznati, da so v Turčiji, vsaj v šolskem sistemu bistveno bolj podjetni kot smo v naših šolah. Skozi delo in način dela poudarjajo podjetnost in jo zelo verjetno na ta način razvijajo tudi pri dijakih, saj jim omogočajo opravljanje dela med počitnicami.

Po fantastičnem pravem turškem kosilu, slaščici in čaju, smo si ogledali grad Uchisar in muzej na prostem - Goreme Acikhava muzej. Muzej na prostem je zanimiv predvsem zaradi številnih cerkva in še vidnih fresk.

Večerjo nam je prav posebej pripravil kuhar hotela, se za nas posebej potrudil in nas vrhunsko pogostil.

Foto utrinki:

Učna delavnica - receptor

Učna delavnica - strežba

Eden izmed razredov z učiteljem matematike

Koordinator, učitelj matematike in ravnatelj, prof. Alneka Vodopivec si v ozadju ogleduje kuhinjo

Pogled na restavracijo v "šolskem" hotelu

Preddverje hotela, mi skupaj z ravnateljem

Grad Uchisar

Grad Uchisar

Pogled iz gradu

Prof. Mojca Ota, v ozadju pokrajina

Kaymakli - podzemno mesto

Bivalni prostori podzemnega mesta

Krščanska cerkev v podzemnem mestu

Prvi delovni dan - Turčija

Prof. Cvetka Žagar pred hotelom

Po okusnem zajtrku smo se v predverju
hotela srečale z našimi gostitelji, ki so nas odpeljali na
šolo. Če se kdo v tem trenutku sprašuje na kakšno šolo, kakšni gostitelji in kakšen delovni dan, bo spodaj našel odgovor.

Šola

Pojasnilo:
Torej, naš projekt se veže na pripravo vsebinskih dokumentov, ki bodo podpora izvajanju mobilnosti (izmenjave) naših dijkov. Dijaki Šolskega centra Postojna že nekaj let opravljajo praktično usposabljanje pri delodajalcih v različnih evropskih državah. V prihodnje želimo vzpostaviti sodelovanje tudi s Turčijo, seveda pa moramo predhodno pripraviti vse potrebne podporne dokumente, ki bodo natančno določali kaj bodo dijaki tu počeli, s čim se bodo ukvarjali, kje bodo opravljali prakso, kakšen bo delovni jezik, katera pravila obnašanja morajo spoštovati, kaj je dopustno in kaj je prepovedano ter kaj jim bo šola po prihodu domov priznala (katera znanja in kompetence).

Če se sprašujete zakaj je tu potrebna cela skupina učiteljev, nikar ne pretiravajte z raznoraznimi teorijami, zgodba je preprosta;
1. več glav več ve,
2. različna mnenja, predlogi, pomisleki in dileme so izredna podpora pri postavljanju sistema,
3. učitelji lažje razumejo kaj dijaki v tujini počnejo in mobilnosti ne vidijo kot "špilanje turista",
4. evropska strategija, mobilnost in vseživljenjsko učenjo so del celotnega učnega procesa, cele šole, vsakega učitelja in vsakega dijaka, torej v prvi vrsti se moramo učiti učitelji, da lahko učimo dijake.
To je le nekaj osnovnih argumentov, lahko pa bi naštevali v neskončnost in prepričana sem da mi bodo pri vseh štirih točkah dijaki, ki so bili udeleženci mobilnosti prikimali.

Prvi dan nas je sprejel namestnik ravnatelja, saj je ravnatelj odsoten. Tu imajo trenutno počitnice oz. dopust in ravnatelj se iz dopusta vrne v ponedeljek, zato se bomo srečali z njim tik pred odhodm. Gospod je na tem delovnem mestu že 18 let in šolo ter sistem zelo dobro pozna. Seveda, kot izvrsten gostitelj nam ponudi čaj nato pa začnemo s sproščenim pogovorom. Prvič sem pri projetku doživela da je nekdo izrecno želel da se vsak posameznik predstavi in pojasni zakaj je v Turčiji v okviru tega projekta. Po nekaj minutnih predstavitvah se je razgovoril tudi sam in podrobno predstavil delovanje šole.

V nadaljevanju je s predstavitvijo šolskega sistema, formalnega in neformalnega izobraževanja ter praktičnega usposabljanja, nadaljeval koordinator. Po izčrpni predstavitvi in krajšem filmu o turškem čaju, ki izjemno pomemben del njihove kulture, smo s predstavitvijo nadaljevali mi. Z Mojco sva predstavili naš šolski sistem, šolo, naše programe in seveda Slovenijo s poudarkom na naši regiji.

Po predstavitvah je stekla razprava o primeljivosti, znanjih dijakov, o kompetencah ki jih osvojijo, itd. in moram priznati da so tu z ureditivjo šolskega sistema zelo blizu nam, na določenih podorčjih so celo boljši. Hitro smo ugotovili da imamo precej stičnih točk in sodelovanje nikakor nebi smelo predstavljati večjih težav. Seveda, moramo si ogledati še delovna mesta pri delodajalcih, vendar če je že v osnovi precejšnja primerljivost, vsekakor posebnih težav nebi smeli imeti.

Po pogovoru oz. razpravi smo odšli na kosilo in poskusili odlično truško hrano. Tu do vegetarijancev niso ravno najbolj prijazni, sicer se najde hrana tudi zanje, vendar je meso na vsakem koraku in povsod. Glede veganov pa.....ni niti za izgubljati besede, povsod je maslo, jogurt, itd.

Nadaljevali smo z delavnicami. Ogledali smo si lesarsko, orodjarsko, mehanično in strojno delavnico. Poimenovala sem jih natanko tako kot jih imenujejo oni. Učne delavnice so zelo podobne našim, so pa na področju tehnike v strojništvu bolj napredni - uporabjajo industrijske CNC-je, ki jim je kupil njihov zavod za zaposlovanje z namenom usposabljanja brezposelnih oseb. Dijaki pri modeliranju uporabljajo različne programe AutoCad, SolidWorks, ProCam, itd., ročno obdelovanli stroji kot so stružnice, frezalni stroji, ipd. pa so stari med 15 in 40 let. Zanimivost ki nam je posebej padla v oči - dijaki programa Oblikovalec kovin - orodjar so v njihovem izobraževalnem sistemu deljeni na strojnike in mehanike. Oddelka programa Tehnik računalništva, žal nismo videli ker oddelek v celoti prenavljajo.
 
Zvečer smo se odpravili na zelo okusno večerjo z neprecenljivim razgledom na mesto Gerome. Neprecenljivo!!!

Še nekaj slik:

Pogled na delavnico z ročno obdelovalnimi stroji

Razlaga učnih primerov

Eden izmed CNC strojev - nakup je izvedel njihov Zavod za zaposlovanje in jih podaril šoli z namenom usposabljanja brezposelnih oseb.

V ozadju poteka prikaz izvedbe učnega primera v ospredju prof. Mirjana Marolt

Eden izmed izdelkov dijakov

Priprava dela

Delo enega izmed dijakov

Popoldanski ogled knjižnice v nekdanjem "univerzitetnem kampusu"

Notranjost "nekdanjega kampusa"

Zvečer postane precej hladno, a Turki imajo rešitev

Razprava o izobraževanju, delu in sodelovanju šol